Priča z bregov


Bilo je več okoli četiri popouldan gda je Štief teškom mukom splazil na
vrh brega. Je, prešli su cajti gda je tie isti brieg speljal fučkečuč, z
kuošem na plečima i punim rukami sega. Se bi još išlo, ali noge, noge su
bile slabe i niesu štele poslušati komandu. Još kak-tak, dole, po trnacu,
ali po tom sprtom klancu, tam je bila muka isusova.
Tu, navrh brega, Štief je stal, zmieknul škrljak z glave kak da je h
cirkve i počel se polahku vrteti na se četiri strani svieta. Svud-posvud pred
njim je pucalo Zagorje, to zeleno muorje bregov, skruoz dole od Sanoborskog
guorja, Sljemena, Kalnika, Ivančice pa se do dalekih slovenskih guor.. Za
liepoga se vremena s tog brega mogel videti Triglav i daleke Alpe z kapami
od vekovečnog snega i leda, ali Štiefove su oči zdaj za tak nekaj bile ipak
preslabe.
Odjemput je čistam s tihog potpuhnul onaj njegov poznati briežni
vietrek-pajdaš i Štief je mam pozabil na umor i lieta, čim-več, počutil se kak deč
ec gda je prvi put zgledal tu krasotu tera ga je zacuoprala za naviek.
Još je jenu vriet tak stal i gruntal a onda se okriepljen polahku zaputil
prema staroj klieti, tu mam, pod bregom.
Njegva je sirota bila jena od onieh prastarih klečura kakve su negda bile
svukud po bregima a zdaj je samo pitanje cajta gda buju skruoz nestale.
“Je, stara je prek tristo liet, ali još je to drievo dobro, tu i tam bi
trebalo kakvu crvotočnu gredu zmeniti ali bi i takva kakva je mogla zdurati
još tuliko” – znal je pripoviedati gda bi ga ljudi pitali kaj bu z njuj i
zakaj ne prepusti sinu da si napravi nekaj nuovog, zidanog, “kak si maju.”
“Meni je ona dobra, a dečec bu mel cajta delati kaj i kak hoče, gda me
nebu“ – tak bi otpovrnul i tu bi bil kuonec špekulacijami o modernoj klieti,
rostfraj bačvami, strajnskim suortami gruojzdja i sličnim novotarijama.
Jedini ustupak na teri je drage vuolje pristal bil je gda su mesto slame
pometali čriep, prikopčali struju i napravili drveni pod h jenoj od dvije
prostorije kleti.
O semu tomu je Štief premišljlal gda je velikim, teškim ključem otpiral
vrata, odmah puolek stare preše. Zapahnula ga je ona dobro znana duha vina
i vinskih posudi, pa je širom otprl vrata. Sega je tu bilo, večih i
mienjih lagvof, škafof, biednjof, cienjakof, lakovnic, put i alatof sake vrsti. H
jenom je vuglu na tramu bila zbita druotnata krlietka h teroj su na špagi
visile table špeka, dvije suhe klobase i grunč crvenog luka i češnjaka.
Štief je odluožil rogožar, zel pintek z kredenca i kleknul pri mienjšem,
kak cekin žutom lagviču. Otprl je pipu i dok se zmira natakalo, pokucal
iznad vratec.
“Ne zvoni, ima tu još, brat-bratu, kakvih stuo litri..do beratve čist dost
” – zaključil je zadovoljno.
Nakon toga je sel za drveni stol pod brajdom, natuočil si kupicu i
zagledal se po jarku. Ovak z visine, bilo ga je čist drukčeše gledeti, moglo se
videti dost toga kaj se odozdola videlo nie.
Negda je h jarku bilo tek par zaselkof s tri-četiri hižice zbite na kupu,
denes tieh malih hižic nema, mesto njih su zrasle same zidanice kak
vrganji h trišju. A cieli jen veliki brieg, same vikendice i vile sakakvih felja,
kak da si na Pantovčaku. Pak, njif i trnacof skoro da i nie bilo, a huste
su se spustile do samih hiž. Nihči h cielom jarku več dugo blaga ne drži,
tek retko duo kokoši ili pajceke. Negda su i slama i kuruznica svoju cenu
mele, denes niko zabadaf neče ni pokošeno sieno ni otavu, morti gda bi ga
zbalieral i doma mu na dvoriše dopeljal.
Jedino te vražje flakserice furt brundaju i zujiju na se strani, od jutra
do mraka, od pretuljeti do jeseni.
“Je, se se spremenilo, dan i nuoč od negda postalo, i doba i ljudi” –
gruntal je Štief husebi.
“Pak tam, z druge strani tog istog brega, negda je h selu od sedam-osam hiž
živelo skoro stuo ljudi, denes je tuj pusto, nigde nikoga, se zapuščeno
i propada. A živeli su tie ljudi bormeš dugovečno, malo teri a da nie dož
ivel devedesetku a nekateri i prek stuo liet.
Ima nekaj hutom položaju, hutom vietru, zraku, zemlji.. – razvlačil je Š
tief svoju ‘teoriju o Malom Kavkazu’ – Tie su stari ljudi živeli prirodneš
e, jeli zdravešu hranu, delalo se fiejst ali i počivalo gda trieba. Denes
je se žifčano, nič nejde bez “Konzuma” i te proklete kemije, jel’ h
trsju, trnacu ili vrtu. Delikatese na sakom koraku, a pak, hmiraju mladi,
premladi, neretko h četrdesetim, pedesetim.. A od njegve generacije, malo gduo
nie doživel bar sedamdeset ak ne i osamdeset ili devedeset, kak je i njemu
zdaj.”
Štief si je natuočil još jenu kupicu. Dole h jarku negdi je zabrunčala
flakserica a h skoro isti čas i zvuon na kapelici zazvonil. “Nehči je hmrl,
jer svetek nie” – rekel je husebi i po navadi se prekrižil, i za mrtvu duš
u i zase.
Zvuon je htihnul, htihnula je i flakserica ali je veter potpuhnul i zbudil
nečiji klopuotec. Na briegu se furt nekaj dogaja.
Taman se štel zdiči i natočiti još jen pintek gda je začul kak ga nehči
dozivlje.
“Štefina, si to ti pri klieti?” – čul je glas gda se nalukaval i gledel
duo bi to mogel biti. Gore na putu, iza živice, spazil je človeka z kuosuj
na ramenu.
“Duo je to?” – otpovrnul je skruoz h čudu, jer su retki petki gda bi ga
nehči tak zazival, mlajši se samo voziju sim-tam z auti i traktori, a stare
ši.. oni pak su skoro si pomrli.
“Ja sam, Pepič, tvuoj sused, kaj me ne poznaš?” – hjavil se pak glas da
bi se za malo pred njim skazala poznata prilika.
“Pepič, za miloga boga, otkud si se stvoril? – čul je Štief svuoj glas,
a nekak, kak da i nije bil njegov.
“Pa kaj ja niesam, fala bogu, tuj doma? Baš sam išel na kračece malo
nakositi za zajce i spazil da je nehči pri klieti, pak sam se hjavil..”
“Tak i trieba, Pepič, hajd, duojdi sim, buš si spil kupicu, zdaj bum natuo
čil.”
Pepič je prisluonil kosu na prešu i sel z druge strani stuola, malo
postran.
“Ti si, Štefina, dobro, ide, ide”.. – nasmejal se i pokazal svoje liepe,
zdrave zube.
“A čuj, nemrem se s tuobuj meriti jer si mlajši, ali ide nekak, se dok
morem sim duojti, nesmem se žaliti.. A ti, vidim, si takaj dobro, ak nič,
zubara ti nie trieba” – našalil se dok mu je natakal..
“Bormeš, moji su zubi othranjeni na domačem koruznom kruhu i kiselom
mlieku, to je najbuolji zubar.”
“Čakaj malo, Pepič, pa kaj ti još krave držiš?”
“Nekaj pa, Štief, pa de ti živiš?”
Taman su se liepo počeli spominati gda se z pravca kapielice pri svetoj
Magdaleni zaorilo popievanje. Vuskim, sprtim putem prema njimi hodile su č
etiri ženske z motikama na ramami. Tri su bile buosih nuog a četrta, videč
najstareša, jedina je miela obute podriezane gumene čizme.
Ženske su liepo popievale i slagale glase.
“Pomori mi, mati, zorju snovati
Zorja je zorja, be-eli je daan
Naj ti pomore kog si ljubila
Zorja je zorja, be-eli je daan
Za zorjom ide, sounčece vaan..“
“Pepič, pa kaj to niesu one težakinje od tam ispod Krluha, ili ja to
krivo vidim?”
“Je, to su one, ideju s težačije..ili na težačiju” – otpovrnul je Pepič
– “al’ praf liepo popievaju, kaj ne?”
Za malo su ženske došle blizu klieti.
“Duojdite sim, puce, liepo prosim, bute si nekaj spile, kaj bute ležeše
popievale” – hjavil se Štief zdaj več močnešim glasom, kak pravi muž.
“Joj, nebi baš smele, buju ljudi mislili da smo pijanke.. Ali, da smo
praf žejne, jesmo” – tobož su se nečkale, a se skrečuč na putec prema
njimi.
“Nič se vi ne sekirajte, vrag ti jalnuše zemi, a posel nebu nikam pobegnul
” – žlabral je veselo Pepič gda im je natakal kupice.
“Samo dajte, dajte, mam ja tu i žmahnoga špeka i klobasic, luka, samo
kruha nemam, nisam se nadal guostima a špek ionak nesmem, zbog masnuoče”-
nadovezal je Štief.
“Mamo mi kruheka, pravaga damačega, zele smo si ga na žlak.”
“Nu, onda, ko buog, sad bum ja, tie čas..” – Štief je za kratek čas več
metal na stol plošek, nož, špek, klobase i luk.
“I kak ide posel, jel teško kopati? Makar, denes skoro si z tiem
kultivatorima dielaju” – spitaval je dok je fljetno narezival.
“Nie lahko, dragi muoj Štefek, ali mi smo na to nafčene, ne kak ovi
mladi, denešnji. Pak ja sam kopala z visuokim trbuhom, trudi su me na njivi
spopali, čučnula sam, stisnula, a sin mi je h brazdu na rubec pal. Babe su ga
zdignule, podvezale, malo oprale, pomotale.. I kaj mu fali? Nič! Denes je
doktor h Amerike!” – veselo se i glasno raspripoviedala jena težakinja.
“Je, je, drugi su to cajti bili” – si su se složili.
Za čas počeli su se spominati o svemu i svačemu, kak je negda bilo, kak
se živelo, mučilo, jelo, duo se s kem mel rad, duo je koga prevaril i duo
se s kem posvadil ili potukel.
Čuden je to bil dien. Jer nisu to bili jedini Štiefovi guosti, malo
pokljem došli su i Lojzek i Jankec, Stanek, Viktor, Jura, Micika, Štefa, Joža,
Iva..I si su oni išli “tud nekam mimo”, pak su čuli glase i galamu, kaj bu
š..
Mesta za stuolom nie bilo ali posedali su oni okolo, po preši, na prage, š
kafe, na posušenu rozgu..Odnekud se tu stvorila harmonika, gitara, šalilo
se i popievalo kak h onim dobrim, starim cajtima.
“I buog zna jel’ k letu
bumo još na svietu
skup žii-vee-liii..”
Naš Štefina je cval. Nuosil je veselo pijaču i trucal ljudi, nije ga
briga bilo jel bu čega ostalo i kaj buju doma pokljem rekli. Gda bi ih
podvuoril, sel si je med njih zažarenih obrazov i očieh i užival hutoj bogomdanoj
sreči.
A onda, odjemput, nekaj kak da je hvudrilo z njegove desne strani i tie č
as mu se glava našla na klupi na teroj je siedel.
Popipal je lasi.. Fala bogu, krvi nie bilo.
Gda se z mukom uskoprtil i bolj otprl oči, spazil je prazen stol i brajdu
pred suobuj čez teru su se blesikale zadnje zrake sunca kaj je zahajalo za
brege.
“Driem me je hlovil, se je to bila samo senja.”
Još mu se jen cajt vrtelo i čudni su mu se glasi motali oko glave, činilo
mu se kak da nehči popieva gore po putu, da negduo hodi iza njega po
klieti i išče nekaj..Pod črepom kak da je nekaj zažajgalo harmoniku h kut, na
stare glaže.
Polahku mu se zbistrilo pred očmi. Odnekud se kakti pak hjavila flakserica
da bi mu malo kesneše došlo k pameti da to brundanje dolazi iz zraka.
“Para..glajzer” – premišljaval je glasno i teško zdigal glavu h višak,
jel’ bi ga morti spazil.
“Paraglajder, deda, para-glajder” – čul je glas iza sebe i h čudu se
okrenul.
Na putecu, več blizu kleti, stal je njegov najmlajši hnuk.
“Kiki, to si ti, pa kaj dielaš tuj?” – Stari Štefina se čist ozbiljno po
čel spremišljavat jel’ morti pak šlajsa „h nekakvu senju.”
“Tata me poslal, donesel sam ti jesti i rekel mi je da ti pomorem nekaj,
ak treba.. A meni je tu na briegu baš liepo, deda, več sam ti to nejemput
rekel.”
Pogledal je hnuka. Hunjemu je prepuoznal istog onog dečeca kakef je negda
i on bil, onoga diridajca buosih nuog teri je znal kak striela splaziti na
tie brieg, gledeti svud-posvud i gruntati si svoje.
“Baš liepo kaj si došel, Kiki.. Viš, zdaj gda malo prigriznem, zvliekli
bumo onie tam veliki lagef vun i polegli ga na cveke, tu, puolek preše.
Onda buš se ti prevliekel čez onu luknju od vratec nutri a ja ti bum dal ribač
u kefu i vodu da ga znutra praf zribaš od bierse..štima?”
“Super!” – sluožil se Kiki veselo – “zgleda mi ko baš kul pustolovina”.
Dedek i hnuk su još jen cajt sedeli za stuolom i gledeli malo po jarku,
malo h jen drugoga. Štel mu je reči ono kaj si je denes premislil i kak bu
dal sinu da diela z kleti i trsja kaj ga vuolja, ali dečec bi to ionak slabo
razmel.
Sunce je skruoz zapalo za brege a zelene su se huste h daljine tie čas zaž
arile kak staro zlato na oltaru.
Pak je stiha potpuhnul vietrek, zaštiektal nečiji klopuotec, a htiči su
se kak nuori razleteli pod oblake. Negdi tam, iza bregov, moglo se čuti se
jasneše i glasneše fučkanje i klaparanje cuga.
“Viš kak se cug-mašina jako čuje, dež bu padal” – trgnul se Štief – “
Kiki, pokljem bumo sedeli ak bu cajta, zdaj idemo, na posel!

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.