Category Archives: Kajkavski jezik

Priča z bregov


Bilo je več okoli četiri popouldan gda je Štief teškom mukom splazil na
vrh brega. Je, prešli su cajti gda je tie isti brieg speljal fučkečuč, z
kuošem na plečima i punim rukami sega. Se bi još išlo, ali noge, noge su
bile slabe i niesu štele poslušati komandu. Još kak-tak, dole, po trnacu,
ali po tom sprtom klancu, tam je bila muka isusova.
Tu, navrh brega, Štief je stal, zmieknul škrljak z glave kak da je h
cirkve i počel se polahku vrteti na se četiri strani svieta. Svud-posvud pred
njim je pucalo Zagorje, to zeleno muorje bregov, skruoz dole od Sanoborskog
guorja, Sljemena, Kalnika, Ivančice pa se do dalekih slovenskih guor.. Za
liepoga se vremena s tog brega mogel videti Triglav i daleke Alpe z kapami
od vekovečnog snega i leda, ali Štiefove su oči zdaj za tak nekaj bile ipak
preslabe.
Odjemput je čistam s tihog potpuhnul onaj njegov poznati briežni
vietrek-pajdaš i Štief je mam pozabil na umor i lieta, čim-več, počutil se kak deč
ec gda je prvi put zgledal tu krasotu tera ga je zacuoprala za naviek.
Još je jenu vriet tak stal i gruntal a onda se okriepljen polahku zaputil
prema staroj klieti, tu mam, pod bregom.
Njegva je sirota bila jena od onieh prastarih klečura kakve su negda bile
svukud po bregima a zdaj je samo pitanje cajta gda buju skruoz nestale.
“Je, stara je prek tristo liet, ali još je to drievo dobro, tu i tam bi
trebalo kakvu crvotočnu gredu zmeniti ali bi i takva kakva je mogla zdurati
još tuliko” – znal je pripoviedati gda bi ga ljudi pitali kaj bu z njuj i
zakaj ne prepusti sinu da si napravi nekaj nuovog, zidanog, “kak si maju.”
“Meni je ona dobra, a dečec bu mel cajta delati kaj i kak hoče, gda me
nebu“ – tak bi otpovrnul i tu bi bil kuonec špekulacijami o modernoj klieti,
rostfraj bačvami, strajnskim suortami gruojzdja i sličnim novotarijama.
Jedini ustupak na teri je drage vuolje pristal bil je gda su mesto slame
pometali čriep, prikopčali struju i napravili drveni pod h jenoj od dvije
prostorije kleti.
O semu tomu je Štief premišljlal gda je velikim, teškim ključem otpiral
vrata, odmah puolek stare preše. Zapahnula ga je ona dobro znana duha vina
i vinskih posudi, pa je širom otprl vrata. Sega je tu bilo, večih i
mienjih lagvof, škafof, biednjof, cienjakof, lakovnic, put i alatof sake vrsti. H
jenom je vuglu na tramu bila zbita druotnata krlietka h teroj su na špagi
visile table špeka, dvije suhe klobase i grunč crvenog luka i češnjaka.
Štief je odluožil rogožar, zel pintek z kredenca i kleknul pri mienjšem,
kak cekin žutom lagviču. Otprl je pipu i dok se zmira natakalo, pokucal
iznad vratec.
“Ne zvoni, ima tu još, brat-bratu, kakvih stuo litri..do beratve čist dost
” – zaključil je zadovoljno.
Nakon toga je sel za drveni stol pod brajdom, natuočil si kupicu i
zagledal se po jarku. Ovak z visine, bilo ga je čist drukčeše gledeti, moglo se
videti dost toga kaj se odozdola videlo nie.
Negda je h jarku bilo tek par zaselkof s tri-četiri hižice zbite na kupu,
denes tieh malih hižic nema, mesto njih su zrasle same zidanice kak
vrganji h trišju. A cieli jen veliki brieg, same vikendice i vile sakakvih felja,
kak da si na Pantovčaku. Pak, njif i trnacof skoro da i nie bilo, a huste
su se spustile do samih hiž. Nihči h cielom jarku več dugo blaga ne drži,
tek retko duo kokoši ili pajceke. Negda su i slama i kuruznica svoju cenu
mele, denes niko zabadaf neče ni pokošeno sieno ni otavu, morti gda bi ga
zbalieral i doma mu na dvoriše dopeljal.
Jedino te vražje flakserice furt brundaju i zujiju na se strani, od jutra
do mraka, od pretuljeti do jeseni.
“Je, se se spremenilo, dan i nuoč od negda postalo, i doba i ljudi” –
gruntal je Štief husebi.
“Pak tam, z druge strani tog istog brega, negda je h selu od sedam-osam hiž
živelo skoro stuo ljudi, denes je tuj pusto, nigde nikoga, se zapuščeno
i propada. A živeli su tie ljudi bormeš dugovečno, malo teri a da nie dož
ivel devedesetku a nekateri i prek stuo liet.
Ima nekaj hutom položaju, hutom vietru, zraku, zemlji.. – razvlačil je Š
tief svoju ‘teoriju o Malom Kavkazu’ – Tie su stari ljudi živeli prirodneš
e, jeli zdravešu hranu, delalo se fiejst ali i počivalo gda trieba. Denes
je se žifčano, nič nejde bez “Konzuma” i te proklete kemije, jel’ h
trsju, trnacu ili vrtu. Delikatese na sakom koraku, a pak, hmiraju mladi,
premladi, neretko h četrdesetim, pedesetim.. A od njegve generacije, malo gduo
nie doživel bar sedamdeset ak ne i osamdeset ili devedeset, kak je i njemu
zdaj.”
Štief si je natuočil još jenu kupicu. Dole h jarku negdi je zabrunčala
flakserica a h skoro isti čas i zvuon na kapelici zazvonil. “Nehči je hmrl,
jer svetek nie” – rekel je husebi i po navadi se prekrižil, i za mrtvu duš
u i zase.
Zvuon je htihnul, htihnula je i flakserica ali je veter potpuhnul i zbudil
nečiji klopuotec. Na briegu se furt nekaj dogaja.
Taman se štel zdiči i natočiti još jen pintek gda je začul kak ga nehči
dozivlje.
“Štefina, si to ti pri klieti?” – čul je glas gda se nalukaval i gledel
duo bi to mogel biti. Gore na putu, iza živice, spazil je človeka z kuosuj
na ramenu.
“Duo je to?” – otpovrnul je skruoz h čudu, jer su retki petki gda bi ga
nehči tak zazival, mlajši se samo voziju sim-tam z auti i traktori, a stare
ši.. oni pak su skoro si pomrli.
“Ja sam, Pepič, tvuoj sused, kaj me ne poznaš?” – hjavil se pak glas da
bi se za malo pred njim skazala poznata prilika.
“Pepič, za miloga boga, otkud si se stvoril? – čul je Štief svuoj glas,
a nekak, kak da i nije bil njegov.
“Pa kaj ja niesam, fala bogu, tuj doma? Baš sam išel na kračece malo
nakositi za zajce i spazil da je nehči pri klieti, pak sam se hjavil..”
“Tak i trieba, Pepič, hajd, duojdi sim, buš si spil kupicu, zdaj bum natuo
čil.”
Pepič je prisluonil kosu na prešu i sel z druge strani stuola, malo
postran.
“Ti si, Štefina, dobro, ide, ide”.. – nasmejal se i pokazal svoje liepe,
zdrave zube.
“A čuj, nemrem se s tuobuj meriti jer si mlajši, ali ide nekak, se dok
morem sim duojti, nesmem se žaliti.. A ti, vidim, si takaj dobro, ak nič,
zubara ti nie trieba” – našalil se dok mu je natakal..
“Bormeš, moji su zubi othranjeni na domačem koruznom kruhu i kiselom
mlieku, to je najbuolji zubar.”
“Čakaj malo, Pepič, pa kaj ti još krave držiš?”
“Nekaj pa, Štief, pa de ti živiš?”
Taman su se liepo počeli spominati gda se z pravca kapielice pri svetoj
Magdaleni zaorilo popievanje. Vuskim, sprtim putem prema njimi hodile su č
etiri ženske z motikama na ramami. Tri su bile buosih nuog a četrta, videč
najstareša, jedina je miela obute podriezane gumene čizme.
Ženske su liepo popievale i slagale glase.
“Pomori mi, mati, zorju snovati
Zorja je zorja, be-eli je daan
Naj ti pomore kog si ljubila
Zorja je zorja, be-eli je daan
Za zorjom ide, sounčece vaan..“
“Pepič, pa kaj to niesu one težakinje od tam ispod Krluha, ili ja to
krivo vidim?”
“Je, to su one, ideju s težačije..ili na težačiju” – otpovrnul je Pepič
– “al’ praf liepo popievaju, kaj ne?”
Za malo su ženske došle blizu klieti.
“Duojdite sim, puce, liepo prosim, bute si nekaj spile, kaj bute ležeše
popievale” – hjavil se Štief zdaj več močnešim glasom, kak pravi muž.
“Joj, nebi baš smele, buju ljudi mislili da smo pijanke.. Ali, da smo
praf žejne, jesmo” – tobož su se nečkale, a se skrečuč na putec prema
njimi.
“Nič se vi ne sekirajte, vrag ti jalnuše zemi, a posel nebu nikam pobegnul
” – žlabral je veselo Pepič gda im je natakal kupice.
“Samo dajte, dajte, mam ja tu i žmahnoga špeka i klobasic, luka, samo
kruha nemam, nisam se nadal guostima a špek ionak nesmem, zbog masnuoče”-
nadovezal je Štief.
“Mamo mi kruheka, pravaga damačega, zele smo si ga na žlak.”
“Nu, onda, ko buog, sad bum ja, tie čas..” – Štief je za kratek čas več
metal na stol plošek, nož, špek, klobase i luk.
“I kak ide posel, jel teško kopati? Makar, denes skoro si z tiem
kultivatorima dielaju” – spitaval je dok je fljetno narezival.
“Nie lahko, dragi muoj Štefek, ali mi smo na to nafčene, ne kak ovi
mladi, denešnji. Pak ja sam kopala z visuokim trbuhom, trudi su me na njivi
spopali, čučnula sam, stisnula, a sin mi je h brazdu na rubec pal. Babe su ga
zdignule, podvezale, malo oprale, pomotale.. I kaj mu fali? Nič! Denes je
doktor h Amerike!” – veselo se i glasno raspripoviedala jena težakinja.
“Je, je, drugi su to cajti bili” – si su se složili.
Za čas počeli su se spominati o svemu i svačemu, kak je negda bilo, kak
se živelo, mučilo, jelo, duo se s kem mel rad, duo je koga prevaril i duo
se s kem posvadil ili potukel.
Čuden je to bil dien. Jer nisu to bili jedini Štiefovi guosti, malo
pokljem došli su i Lojzek i Jankec, Stanek, Viktor, Jura, Micika, Štefa, Joža,
Iva..I si su oni išli “tud nekam mimo”, pak su čuli glase i galamu, kaj bu
š..
Mesta za stuolom nie bilo ali posedali su oni okolo, po preši, na prage, š
kafe, na posušenu rozgu..Odnekud se tu stvorila harmonika, gitara, šalilo
se i popievalo kak h onim dobrim, starim cajtima.
“I buog zna jel’ k letu
bumo još na svietu
skup žii-vee-liii..”
Naš Štefina je cval. Nuosil je veselo pijaču i trucal ljudi, nije ga
briga bilo jel bu čega ostalo i kaj buju doma pokljem rekli. Gda bi ih
podvuoril, sel si je med njih zažarenih obrazov i očieh i užival hutoj bogomdanoj
sreči.
A onda, odjemput, nekaj kak da je hvudrilo z njegove desne strani i tie č
as mu se glava našla na klupi na teroj je siedel.
Popipal je lasi.. Fala bogu, krvi nie bilo.
Gda se z mukom uskoprtil i bolj otprl oči, spazil je prazen stol i brajdu
pred suobuj čez teru su se blesikale zadnje zrake sunca kaj je zahajalo za
brege.
“Driem me je hlovil, se je to bila samo senja.”
Još mu se jen cajt vrtelo i čudni su mu se glasi motali oko glave, činilo
mu se kak da nehči popieva gore po putu, da negduo hodi iza njega po
klieti i išče nekaj..Pod črepom kak da je nekaj zažajgalo harmoniku h kut, na
stare glaže.
Polahku mu se zbistrilo pred očmi. Odnekud se kakti pak hjavila flakserica
da bi mu malo kesneše došlo k pameti da to brundanje dolazi iz zraka.
“Para..glajzer” – premišljaval je glasno i teško zdigal glavu h višak,
jel’ bi ga morti spazil.
“Paraglajder, deda, para-glajder” – čul je glas iza sebe i h čudu se
okrenul.
Na putecu, več blizu kleti, stal je njegov najmlajši hnuk.
“Kiki, to si ti, pa kaj dielaš tuj?” – Stari Štefina se čist ozbiljno po
čel spremišljavat jel’ morti pak šlajsa „h nekakvu senju.”
“Tata me poslal, donesel sam ti jesti i rekel mi je da ti pomorem nekaj,
ak treba.. A meni je tu na briegu baš liepo, deda, več sam ti to nejemput
rekel.”
Pogledal je hnuka. Hunjemu je prepuoznal istog onog dečeca kakef je negda
i on bil, onoga diridajca buosih nuog teri je znal kak striela splaziti na
tie brieg, gledeti svud-posvud i gruntati si svoje.
“Baš liepo kaj si došel, Kiki.. Viš, zdaj gda malo prigriznem, zvliekli
bumo onie tam veliki lagef vun i polegli ga na cveke, tu, puolek preše.
Onda buš se ti prevliekel čez onu luknju od vratec nutri a ja ti bum dal ribač
u kefu i vodu da ga znutra praf zribaš od bierse..štima?”
“Super!” – sluožil se Kiki veselo – “zgleda mi ko baš kul pustolovina”.
Dedek i hnuk su još jen cajt sedeli za stuolom i gledeli malo po jarku,
malo h jen drugoga. Štel mu je reči ono kaj si je denes premislil i kak bu
dal sinu da diela z kleti i trsja kaj ga vuolja, ali dečec bi to ionak slabo
razmel.
Sunce je skruoz zapalo za brege a zelene su se huste h daljine tie čas zaž
arile kak staro zlato na oltaru.
Pak je stiha potpuhnul vietrek, zaštiektal nečiji klopuotec, a htiči su
se kak nuori razleteli pod oblake. Negdi tam, iza bregov, moglo se čuti se
jasneše i glasneše fučkanje i klaparanje cuga.
“Viš kak se cug-mašina jako čuje, dež bu padal” – trgnul se Štief – “
Kiki, pokljem bumo sedeli ak bu cajta, zdaj idemo, na posel!

Male kajkavskih mudrih reči

Seks je ne kak vino, neje bolši dok je stareši.

Nejpredi je ljubezen luknja vu srco, posle je ta luknja nekaj niže.

Kuliko delamo, med Međimorcaj ga ve oslekov nek med Dalmošaj.

Neje lefko denes moški biti, niti žene nas več ne nucajo. I deca se brez nas delajo.

Lopov je on šteri nutri meče, kak i ona štera drži.

Sosed Pišta je tak dugo prepovedal štiklece o policijskom načelniku dok je ne marica došla po jega.

Bokci čuda vejčpot senjajo peneze neg’ kulaki.

Lenčine nejvečpot same sebi idejo na živce sam to nečejo priznati.

Nigdar smo ne zadovolni z onim kaj imamo, navek nam lačne oči iščejo nekaj vejč.

Imam te rad oblečeno, ali čuda rajši slečenu.

A, zakaj ne kajkavski?

Ne razmem ljude šteri ne govore svojega jezika z srama ili straha da jih drugi nebi razmeli. V svietu je to nie red stvari, to je zgleda jena “rvacka anomalija”, ili morti -balkanska, neznam. Kajkavski kmetski mentalitet ili rivanje v rit dominantnem Južnem Hrvatom, ili obadvoje?
Razmem da ga morti ne pišeju jer se nisu vučili pisati ga v školi, al neje preveč teško navčiti se.

V Švicarski je Swatch objavil ljetno izvestije na Schwizer-Deutschu, v Austriji pak vsi govore svoje dijalekte bez srama, vsako drži do svojega identiteta!

V Nemški imaju več Nemških jezikov registriraneh, a Bečanin se spomina s Srednjonemcom, čistam drugi akcenti, rieči, sintagme, način razmišljanja, i razmu se.

V razvijenim društvom je sramota pokazati da si bedast i da imaš kognitivnih poteškoča v razmevanju

Ne razmem ljude šteri ne govore svojega jezika z srama ili straha da jih drugi nebi razmeli. V svietu je to nie red stvari, to je zgleda jena “rvacka anomalija”, ili morti -balkanska, neznam. Kajkavski kmetski mentalitet ili rivanje v rit dominantnem Južnem Hrvatom, ili obadvoje?
Razmem da ga morti ne pišu jer se nisu vučili pisati ga v školi, al neje preveč teško navčiti se.

Talijanci imaju več jezikov i v Veneciji je službeni i vuči se Venetski + puno drugih jezikov v Italiji.
Vsi cene svoje kulturno i lingvističko bogatstvo – ali na “strašno razvijenom”, Balkanu neče niti čuti – o razvoju društva – nit zakaj je važno razvijati jezičnu i kulturnu vsakojačkost, te žive i ponavljaju maksimalno dogme z 19. stoletja štere su – hudo zastarjele i napuščene v več razvijenim društvom.

Ok, Kajkavski je drugački jezik od Štokavskoga, al vendar su slavenski jeziki obadva, a Štokavci žive s Kajkavcom vre 400-300 let, a predi su ga se i navčili. Bil je i več spodoben starom hrvatskom predi importiranja jekavskoga narečja z Hercegovine/Črne Gore i predi hrvatskih Vukovcov i recentnih kreaciji, tak da skradnjih 150 let Kajkavski nekak slabo ide vekšini Štokavcov.
Velim, škoda za njihove kognitivne sposobnosti.

O kajkavskome jeziku

Lepe se je spominat na svojemu jeziku.Najte ga pozabiti…

By Miro Gal on Tuesday, April 29, 2014 at 3:59 PM

Kajkavski je Srednjoevropski, Slavenski jezík na šteromu se spominaju i pišeju Kajkavci v Kajkavski regiji na severu Horvatske.Jedinstvo Kajkavskega jezíka i njegvih dijalektov je prvi dokazal poznáti lingvist Stjepan Ivšić v svojemu epohalnemu delu “Jezik Horvatov Kajkavcov“ 1936.

Kajkavski je jezík z duogom tradicijom i kak takov je gloavni nosítelj bogáte Kajkavske kulture, štera je pak jedna od najduogovečneših v Evropi s začetkom vre v 6. stoletju.Važnost Kajkavskoga jezika za kulturni identitet Kajkavcov je očivestna jer su v njemu kreirane i daljše se prenašaju tradicionalne Kajkavske navade, mitologija, pesme i pripovesti. V Kajkavskemu jeziku i kulturi su se sčuvali išče praslavenski elementi šterih ga več nie, ili jih ga nie v tuliki meri v drugem jezíkom i kulturam kak v Kajkavskem, akoprem vendar postoje paralele s Ukrajinskom i Ruskom tradicionalnom kulturom.

Kak takov, Kajkavski jezík je od neprocenljive važnosti za kulturnu vsakojačkost nie lestor v Horvatski, nego i v Europi i širše.

Kajkavski jezik nieje dijalekt, a išče več nieje dijalekt standardnega hrvatskoga jezika.Kajkavski jezik ima svoje vlastite dijalekte – varijante Kajkavskoga jezika v govoru i pisanju. Standardni hrvatski jezik se temelji na novoštokavskom narečju – k šteromu Kajkavski ne spada. Vu tem se slažu vsi svetski i horvatski lingvisti. No ne mora se biti lingvist kaj bi se videlo da se Kajkavski ne temelji na novoštokavskem narečju izhódne Hercegovine, i da je stareši od novoštokavskih jezikov (šteri su Hrvatski, Bosanski, Srbski, Črnogorski).Kajkavci su distinktivna kulturalna skupina čije naseljenje Kajkavske regije – Dolnje Panonije od Balatona na Izhodu do Alpi i Istre na Zahódu seže vre v 6. stoletje (Panonnia Inferior v Franačkim zvirom). Vse do 10. stoletja su bili menje ili več neovisni v vlastiti kneževini. Za vreme Karolingov Kajkavci su bili pod njihovem direktnem utjecajem, ali za razliku od severneših Slovencov, Kajkavci niesu bili pod direktnom vlastjum Karolingov.V 10. stoletju Kajkavci gube svoju političku samostalnost i svoju državu Kajkavsku kneževinu s središčem i prestolnicom Siskom, i padaju pod Hrvatsku vlast, ali su do denes vuspeli sčuvati svoju jedinstvenu kulturu i jezíka.

Kajkavski knjižévni jezík je polifunkcionálni, normíerani i stilistički diferencíerani idiom v čijem je temelju bil zagrebéčki gradski govor. Kajkavski jezik je funkciju standardnega jezíka1 imel na području Kajkavske regije (Horvatske) od druge polovíce 16. st. do sredine 19. st. Denes je Kajkavski jezik, makar nie standardni, vu’ti regiji sčuvani v govoru, ter v stoarem ali i v modérnem pisánem delom, t.j. v Kajkavski književnosti.

Kajkavski je autentični jezík Kajkavcov v Kajkavski regiji – regiji v Horvatski na prelazu Alpskih Bregov v Panonsku nizinu. Kajkavski jezík ima svoju osebújnu gramatiku, svoje proavopisanje, svojega sistema naglaskov2, svoje osebujne vokale – diftonge i svoju književnost.

Kajkavskim jezíkom govoríju i pišu Kajkavci v Horvatski od Gorskoga Kotra do Podravine, kak i Kajkavci v Mađarski. Denes se Kajkavskega jezíka išče ne vuči po školam zarad prepalih politikantof ki so na vlasti i mrziju Kajkavski, no vučenje Kajkavskoga književnoga jezíka po školam je nie lestor kulturna potreba Kajkavcov nek i temeljna ljudska pravica i kak takvo je lestor pitanje časa.

Do okoli 1850. leta je Kajkavski jezik bil službeni jezík v Horvatski, a nucali su ga išče v susednim, denes slovenskim pokrajinam Prekmurju, Prlekiji, pa vse do Gradišča. Vnogem nieje poznáto da se denešnji Gradiščanski jezík puno temeljí prav na Kajkavskom književnom jeziku.V Medjimorju se književni Kajkavski vučil i v dvadesetem stoletju, vse do 1918. leta, a potlem se prenašal v govoru i v knjigam. V 21. stoletju progres Kajkavskoga se nastavlja i vu virtualnem prestíru. (presterti, prestirati  -> prestír)

Kajkavski jezik nieje lestor “selski jezik“, jer noa’njem su pesme i druga zvrstna književna dela pisali Kajkavska aristokracija (Patačič, Oršič, Zrinski), navučniki te najbolši horvatski pisci kak Krleža, Ivan Goran Kovačič i Fran Galovič. Vsem njiem je Kajkavski bil materni jezík. Pervo predavanje na Zagrebečkomu Vsevučilišču 6. studenoga 1832. na Horvatskomu (= Kajkavskomu!  jeziku je deržal Matijaš Smodek.

ZAKAJ JE DOBRE ZNATI KAJKAVSKEGA JEZÌKA?

Kajkavski je stareši jezík od denešnjega stadardnoga hrvatskoga, i kak takov pripada nie lestor Kajkavcom nego i univerzalni baštini i kulturi človečanstva.

Zakaj je Kajkavski jezík gloavni nositelj kulture Kajkavcov? Bez Kajkavskoga nej bilo jedinstvenih Medjimorskih popevki, nit Baladi Petrice Kerempuha, nit pesmi Ivana Gorana Kovačiča z Gorskoga Kotra i Frana Galoviča z Podravja, a niti Kajkavcov. Nej bilo denes Cinkušov ni njihove muzike, a kultúrna scena v Horvatski bi bila fest siromašneša! Bez Kajkavcov nej bilo niti Kajkavske Naive, jedíne autentíčne modérne horvátske likovne umetnosti priznáte i poznáte v svietu od Amerike do Japana; nej bilo Ilírskega naródnega prepóroda, i brez tega nej bilo Horvatske kakvu ju poznámo.Nej bilo Zrinskih kakve jih poznamo, jer su oni prevzeli Kajkavskega jezíka i zavzemali se za Kajkavce i razvijali se v Kajkavski regiji.

Znoanjem Kajkavskoga jezika Ti dalje prenašaš i razvijaš tu jedinstvenu tradiciju Kajkavcov, fest kreativnu i bogatu i živu i vrednu, štera se kak jedna od retkih v Evropi kontinuirano razvija vre od 6. stoletja na vetim presterom!

RAZVOJ KAJKAVSKEGA JEZÌKA Pervi pisani zviri na Kajkavskom se datiraju na začetek prešestnoga jezeroletja, okoli 1100. leta (Radonova Biblija4). Ime Kajkavskega jezíka je prešlo več tranziciji:

pervo se imenuval Slovenski (lingua Slavonica),2) od konca 17. stoletja do sredine 19. stoletja Horvatski,3) da bi se potlem počel imenuvati Kajkavski.

Za razliku od denešnjega standardnega Hrvatskega jezíka, čija je štokavska baza zvun Horvatske, Kajkavski ne spoada pod grupu štokavskih jezikov kak standarni Hrvatski, Bosanski, Černgorski i Srbski, jer mu je baza ni Novoštokavski (Zhodno-hercegovački).Kajkavski je drugački – spodobneši je Slovenskem, a ima i slične zvire s Čakavskim. Kak je denešnji standarni Hrvatski spodoben Černogorskem i Bosanskem, tak su Kajkavskem jako spodobni nešteri (ali ni vsi) govori v Sloveniji. To je zato jer se do konca 18. stoletja Kajkavski jezik razvijal skup s govorom šteri su denes Slovenski, t.j. ti govori su bili i denes su je več spodobni Kajkavskem – to su Prekmurski, Prleški i drugi Izhódni govori v Sloveniji na granici s Kajkavskom regijom.Pelda: Futur v Kajkavskemu “ja bu(de)m pisal” se konstruira kak i v Slovenskem, Češkem, Slovačkem i Poljskem jeziku. Prosimo, poglečte spodobnost med Kajkavskom i Poljskom rečenicom:

Poznate rieči od Ljudevita von Gaya:Išče Horvatska nie zginula – gda mi živemosu zaprav prevedene z poznáte Poljske pesme:Ješče Polska nie zginela – kiedy my zyjemy.

Prvi del rečenice je skoro identični v Poljskomu i Kajkavskomu, a toa spododbnost ide puno daljše od občinske spodobnosti Slavenskih jezikov. Kajkavski je po glasom i gramatiki spodoben i Slovačkomu:

Čierne oči choďte spať   (Slovački) Černe oči hodte spat’      (Kajkavski – korienski pisane)

Kajkavski ima svoju vlastitu akcentuaciju s 3 naglaska, svoje vokale i diftonge, svoju osebujnu sintaksu i gramatiku, po šteri se razlikuje od štokavske grupe, ali i od Slovenskoga jezika.

Kajkavski nieje prevzeti v denešnji standardni Hrvatski jezík, kaj je i dobro, jer je tak sčuval svoje osebujnosti i karekteristike, svoju originalnost i autentičnost. Na drugu stroan je pak hudo jer se nažalost, radi inercije autoritarneh sistemov, Kajkavski išče ne vuči po školam, ali i to bu se zmenilo, kak smo vre gori povedali. Kajkavci jako imaju rad svoj jezik, govore i popevlju na njem i 150 let potlem kaj je meknuti z službene i javne upotrebe, i rada bi šteli da ga se i drugi navče, pogotovo štokavci šteri su k njim dohajali.Kajkavski je dosta heterogeni jezik s dosta svojeh dijalektov, a glavne karakteristike vseh Kajkavskeh govorov štere jih definiraju kak takve su kak sledúje:

DISTINKTIVNE KARAKTERISTIKE KAJKAVSKEGA JEZIKAPrezentacija Kajkavskoga jezika v pdf-formatu za škole i za univerzitete, ili lestor za se. Snimite si ju na kompjuter i pokažite ju v školi: Kajkavski – Glavne karakteristike Kajkavskoga jezika.pdf 

  •  
    • zamenica KAJ (kej, kuoj)
    • osebujni 3-nagloasni sistem
    • dvogloasi / diftongi (uo, oa, ie, ..)
    • nagloasek često na predzadnjem slogu (penultu), mogúči isto na zadnjemu slogu – ultimi (bregóv, nogáj)
    • nie(ga) sibilarizacije: nie menjanja fonemov k, g, h v nominativu plurala, dativu i lokativu (ruoka → ruokinoga → nogi, svrha → svrhi). Drugem rečjum fonemi k, gh se ne menjaju v  c, z, s.
    • deminutiv muški rod ima sufiksa -ek ili -ec
    • vnogi deminutivi su hipokoristiki – imenice štere izražavlju osečaj droagosti. Kajkavski je droagi jezík, jezik serdca (moajčica, zemlica, deklica, dečec, cujzek, kokotiček, trsek moj, tatek, japek, striček, kumek, kruhek, zajček, autek, pesek, cugek, bogek, bogec(sažaljenje prema siromašnem), sončece).
    • v- pred -u i -o (vusnica, vugurek, vuho, vulica, vu, vogel)
    • j- pre samoglasnikom (jogenj, joko, jana, jembrelo, Jambrovič)
    • zjednačenost zgovora mehkoga ć i terdoga č v srednje-mehkem č
    • futur kak v slovenskom i zahódno-slavenskem jezikom (ja bu(de)m delal Kajkavskega portala)
    • supin (fela glagolske imenice) z glagolom gibanja (idi spoat = supin vs. liepo mi je spoati =infinitiv)
    • nie vokativa → niti palatalizacije v deklinaciji (vuok idi v kraj!)
    • genitiv plurala muškega roda je -ov (dečecov, čuonov)
    • sčuvana razlika med Dativom, Lokativom i Instrumentalom (DLI-distinkcija)
    • plural muškega roda ima korektnega sufiksa -i (obloki, brodi, kabli), bez sufiksa -ovi
    • plural v genitivu gubi sufiksa (leta → let, krave → krav; sela → sel).
    • imperativni sufiks –ete v 2. licu plurala
    • sufiks v akuzativu isti za živa bitja i niežive stvoari (imaš hamra, imam rada kralja Ljudevita)
    • vnogi germanizmi (štienge, štamperlin, kukarlin, hamer, tancati, fieringe, vanjkuš, kušnuti, nor, farof, cirkva, meša, pintar, ..) za razliku od štokavskega gde prevladavlju turcizmi; nekaj menje hungarizmi (harmica, pelda, jezer/o(=1000), kinč/iti, tovariš, ..) i latinizmi (cinkuš, plebanuš, ..)
    • -e stareši od štokavskega -a- (denes, veter, pekel vs. danas, vjetar, pakao)
    • najmenje 2 vokala za –e: zaperto i odperto e. (zaperto: otec, mesto; odperto: ve, vezda, terpela)
    • slogodelajuče -r se zgovarja i piše -er (černi, čerleni)
    • sčuvana praslavenska suglasnička skupina čr- (črešnja, ali černo, červ, čerleno)
    • odperti -e v praslavenskemu sufiksu -me (ideme, očeme, živeme) vmesto –mo, veza s zahódno-slavenskem jezíkom
    • sčuvani praslavenski skup *šč (puščati)
    • praslavenski skupi *stj i *skj se manifestiraju kak -šč (proščenjeklješča, piščalka, puščatiiščem, trešče (od treska))
    • sekundarni skup stəj  je –stj (listjé, kostjú, smetjé), sekundarno zdəj  je -zdj (grozdje)
    • palatalni rj (škarje/škoar(i)je, odgovarjati, zorja, morje)
    • Kajkavski je nie “ekavski jezik” – to je štokavska klasifikacija štera se more koristiti za štok. jezike kak černogorski ili stand. hrvatski.
    • Kajkavski ima 4 refleksa jata – ei, iee, i (breig, brieg, breg, brig)
    • i na koncu, ogrómni kajkavski riečnik, šteroga vezda tu nemremo prezentirati (najže, pelnica, hudodelnik, vre, vezda, komaj, tijam, stopram, za ran, zorja, zutra, den, pondéljek, tor(e)k, srieda, četertek, petek, subóta, nedélja – ober čudaj cvetja večni okrepi živlenja, …)

Ovdi su karakteristike Kajkavskoga jezika štere on deli s Zahódno-Slavenskem jezikom kak Slovačkem i Češkem.

Pozdravlamo od serdca i velimo velko fala onem šteri su največ pridonesli živi rieči Kajkavski – a to su vsi Bednjanci, Zagorci, Gorani, Turopoljci, Prigorci, Podravci, Medjimorci, Varaždinci, Jaska, Samoborci, Vivodinski kraj, Moslavina, Posavci, Zagrepčanci, Kajkavci prek Mure v Mađarski i vsi drugi šteri svojim govorom i spisavanjem v vsakodnevnom žitku delate na razvoju Kajkavskoga tu i vezda – delajte tak i dalje i delajte to išče več!

1 Lewis, Štebih 2004: Nazivi za vrste riječi u hrvatskome kajkavskome književnom jeziku 2 Stjepan Ivšić 1936, JAZU, Zagreb, Jezik Hrvata Kajkavaca3 Gerhard Neweklovsky 2006: Die südslawische Region / The South-Slavic area, Sociolinguistics: An International Handbook of the Science of language and society, Vol. 3, 2nd edition, Editor Ulrich Ammon, 2006. URL: http://books.google.hr/books?id=LMZm0w0k1c4C&pg=PA1824&source=gbs_toc_r&cad=4#v=onepage&q&f=false4 Josip Hamm 1952: Glose u Radonovoj bibliji, Slovo: časopis Staroslavenskoga instituta, No.1, Rujen 1952;O Radonovi Bibliji se poveda i na hr-wikipediji, no nekorektno (čega je hr-wikipedija preveč puna, ne derži se internacionalneh akademskih standardov) se govori da bi Radonova Biblija bila pervi spomenik Hrvatskoga (=štokavskoga) jezika, a gda je išče Hamm dokazal da je to pervi pisani dokument Kajkavskega jezika, i če znoame da je v Zagrebu do konca 19. stoletja kontinuirano autentični jezik bil Kajkavski, uonda je ta tverdnja odprilike ozbiljna kuliko i tverdnja da je Radonovu bibliju napisal Njegoš.5 Bečki sporazum 1850: Tri predstavnika z Horvatske (jen feudalec – Kukuljevič, i dvoa reprezentanta građanstva – Mažuranič i vlah Demeter) su podpisali skup s izaslanikom Slovenije i Srbije (Vukom Karađičom), bez da bi se gledele pravice Kajkavcov, da bu temelj novega srbsko-horvatskoga jezika “južno nariečje” (istočnohercegovačko), i da se vut’ jezik nebudu mešala druga nariečja. Tak je v Severnu Horvatsku, potlem Latinskoga i Nemškoga pak dopeljani jeden stranjski jezik, no ov put zvun zahódno-evropske tradicije. V Slavoniji je postojalo štokavsko narječje, al i to je bilo drugačko od istočnoherc. – bilo je ikavsko. Tega sporazuma je v delo sprevel deklarirani velkosrbin Đuro Daničič šteri je dobil zadaču od JAZU/HAZU naj napiše prvi srbsko-hrvatski riečnik, kaj je i napravil a v njega ni rieči Kajkavske ni vzel. Potlem su išče Horvatski Vukovci druge spodobnosti z Kajkavskim meknuli z novega štokavskoga jezika. Rieči štere su jim falile su posuđivali z Ruskoga i Češkoga. Razlog za posuđivanje je bil tie kaj je Štokavski unda nie bil zevsema funkcionalni jezik kak Kajkavski, jer mu je v puno domeni kak v poslu, medicini, navukam, filozofiji i v umetnosti falilo rieč i terminov zarad nepostojanja tradicije noa tem područjom.Zvir: http://en.wikipedia.org/wiki/Vienna_Literary_Agreement6 Kajkavski Ikavski govor šteri ima refleks jata “i” okoli Žumberka i Sutle je autentični govor Kajkavcov i bil je autentični Kajkavski predi neg su se ti govorniki doselili na Žumberak. Da bi oni bili predi nekvi ne-Kajkavci, v njihovum govoru bi bilo tragov štokavskeh ili čakavskeh naglaskov. No oni to nemaju, kaj je vre Ivšič pokazal, nego imaju lestor Kajkavske naglaske! (zvun utjecaje štokavizacije skradnjijh 100 let štera škodi vsem Kajkavskim govorom).
Ko kajkavec sem se rodil, ko kajkavec bum hmrl…

JE, ZAKAJ?

Mama draga, denes u školi je tak lepe bile, o Zagorju našem sme govorile, pak, nis ni znal da Zagorje naše je tak velke ljude dale, pri nam se rodil Matija Gubec i Gaj,

Mihanović pri Sutli napisal je Lepu Našu,

Josip Broz kak mali dečec je krave vodil tu na pašu,

pak, ak je tak,

ak se to navek znalo,

zakaj onda veliju da Zagorje je naše malo…